Ilirskobistriški bazen v času socializma in postsocializma

Pričujoče seminarsko delo govori o stavbni dediščini, ki je bila zgrajena v času bivše Jugoslavije in je kot takšna predstavljala obdobje prosperitete, ki se je kot višek manifestirala v izgradnji ilirskobistriškega bazena. Slednji je bil lansko poletje, po točno šestdesetih letih »bivanja«, zasut z zemljo. Začetek tega »gradbenega podviga« je med domačini sprožil številne občutke in polemike, ki so bili prisotni tekom nekajmesečnega dela. Tudi sam sem bil eden tistih, ki so stali na robu bazena in se z mešanimi občutki spraševal, če je to za javno dobro res najboljša rešitev? Danes bazena ni več, ostal pa je spomin in velika zelenica s petmetrskim stolpom, ki skromno spominja na prejšnje čase. Prav ta minljivost in splet različnih dogodkov v mojem življenju, so me pripeljali do tega, da danes pišem o bazenu kot o dediščini socializma, ki je bila pokopana globoko pod zemljo; »stran od oči in s tem daleč od srca«, ko se je bil izrazil eden izmed sogovornikov. Med prebiranjem literature sem opazil, da je urednik najnovejše monografije o Ilirski Bistrici, (ne)hote pozabil med številnimi dosežki v knjigi omeniti tudi prvi olimpijski bazen na Primorskem. Tega pomembnega mesta na piedestalu lokalne zgodovine si očitno ni zaslužil zaradi sramotnega stanja (Šajn 2013: 23), ki ga je po svoje povzročilo prav dolgoletno zanemarjanje lokalne oblasti. Ne glede na stanje pa je bil bazen, vse od svojega začetka pa do danes, del širšega javnega prostora, ki združuje številne oblike druženja, ustvarjanja ter delovanja. V seminarski nalogi skušam pokazati obdobji socializma in postsocializma skozi prizmo bazena, ki je kljub svoji današnji zakopani podobi še vedno živi med nami.

Foto: Primorske novice

Comments are closed.